Omemba: Helena Zevnik Rozman

»Nihče ni gospodar življenja – ne svojega, ne tujega. Življenje je Božji dar, ki ga je treba varovati od spočetja do naravne smrti. Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, ruši to načelo in spodkopava kulturo življenja, na kateri temelji naša civilizacija.«

»Resnično sočutje pomeni stati ob strani trpečemu, ne pa mu pomagati umreti. Naša družba potrebuje več paliativne oskrbe, psihološke in duhovne podpore, ne pa zakona, ki smrt predstavlja kot rešitev iz stiske.«

»Zakon, ki opredeljuje pomoč pri samomoru kot zdravstveno storitev, pa zdravnika postavlja v vlogo izvajalca smrti.«

»Ko smrt postane možnost, lahko postane tudi dolžnost. To ni svoboda, ampak izguba upanja.«

»V zadnjem obdobju pa se pojavljajo tudi primeri delovnega izkoriščanja.«

»Naprimer revščina, mladost, izkušnja vojne, osebe, ki imajo težave z zasvojenostjo, težave v duševnem zdravju, osebe, ki so doživele spolno zlorabo v družini.«

»Najmlajša oseba je bila takrat stara 10 let, veliko je bilo mlajših od 15 let.«

»V civiliziranem svetu in demokratični skupnosti ne more in ne sme biti prostora za trgovino z ljudmi.«

»Žrtve potrebujejo več mesecev, da poiščejo pomoč, saj so zaradi nenehnih groženj in nasilja prestrašeni.«

»Žrtve trgovine z ljudmi tudi strah, da bodo izgnani domov, s čimer bo njihovih sanj in prizadevanj, da bi lahko zaslužili denar in pomagali svojim družinam, ki so odvisne od njih, konec.«